Za borilno disciplino taekwon-do jo je pri 16 letih navdušil prav Tomaž Barada. Bila sta soseda in tako je že od malih nog spremljala Tomaževe uspehe in uspehe njegovega kluba, ki ga je ustanovil že pri svojih rosnih 18- letih. Nuša si je zelo želela postati del te ekipe, a njeni starši na začetku niso tega odobravali, vedoč, da se njihova hčerka že ne bo ukvarjala z borilnimi veščinami.

Po vztrajnem prigovarjanju, so privolili in tako se je pričela njena športna pot pod budnim očesom Tomaža. Dobesedno je oboževala treninge in kar hitro so treningi in Športni center Barada postali pomemben del njenega življenja.

Svoje prve uspehe je pričela nanizati  v kickboxu. Leta 2003 je v Franciji postala svetovna prvakinja. Že leto kasneje pa je postala tudi svetovna prvakinja v taekwon-doju. Njeni uspehi so se še kar vrstili in tako je leta 2005 potrdila naslov svetovne prvakinje v kickboxu. Leta 2006 je še ubranila naslov svetovne prvakinje v takewon-doju.

Vedati pa morate, da njeni rezultati niso prišli kar tako oziroma sami od sebe. Dobro se je zavedala, da trenira v najboljšem klubu in to z najboljšo ekipo, pod vodstvom najboljšega trenerja, Tomaža Barade.

Ko je osvojila vse kar se je lahko osvojilo in to celo 2 krat, je pričela sanjati o udeležbi na olimpijskih igrah. Mnogo športnikov je poskušalo in še vedno poskušajo preiti  iz neolimpijskega športa v olimpijski, pa se velikokrat izkaže, da se to ne obnese preveč dobro, vendar ne pri naši Nuši. Zaradi svojega drugačnega stila pri borbah in seveda zraven ogromno treniranja, ji je uspelo skoraj nemogoče. Osvojila je prvo žensko člansko medaljo na evropskem prvenstvu, zmagala je na 12 Svetovnih pokalih in leta 2012 se je kvalificirala na olimpijske igre v Londonu. Tam je dosegla 9.mesto.

2018 je končala svojo tekmovalno kariero z mislijo na to, da nekomu drugemu pomaga priti in doživeti olimpijske igre. A boš šel z njo po športni poti in morda prideš tudi ti nekega dne na olimpijske igre?